Da ti lahko zagotovimo čim boljši uporabniško izkušnjo, uporabljamo piškotke. Več o njih si lahko prebereš v splošnih pogojih.
Jaz sem ga danes. Zadnji spomin, ki ga imam na skakanje ristanca, je sončen dan. Narisala sem si ga na tla pri keljišču. In uživala v igri. Sama. Hja, jaz sem se velikokrat igrala sama, ker blizu nisem imela nobenih otrok. In mi je bilo prav fino. 😉
Obuješ se, oblečeš, vzameš torbo, primeš za kljuko, stopiš skozi vrata, zakleneš in greš. Jutro je, narava se je prebudila že pred teboj, zajameš svež zrak, novi dan se rodil prav zate.
Nismo se rodili naravno opremljeni z vsem znanjem glede vzgoje svojih otrok. Imamo jih brezpogojno radi. To že. Ampak vzgoja … vzgajati je pa težko, kajne? Še posebej če ne gre po naših načrtih, ki smo jih za otroke imeli, še preden smo jih sploh imeli.
V družini smo povezani. Saj to vemo, kajne? In se lepo sliši. Smo povezani. Kaj pa takrat, ko nismo povezani? Ko ne hodimo z roko v roki bosi po peščeni obali in nam morske pene nežno božajo podplate, družbo pa dela razigran psiček? Ko so energije goste i
Spomnim se, kako sem sedela v zadnji klopi. Vedno sem bila zelo visoka in višji učenci smo sedeli zadaj. Bila sem sramežljiva deklica, ki bi se najraje skrila pred svetom, po njem pa sem morala hoditi visoka, vsem na očeh. Bila sem pridna učenka, pridna d
Z nastopom letošnjega leta beseda POENOSTAVLJANJE močno odzvanja v meni in vidim, kakšno lahkotnost prinaša s seboj. Pot do nje je bila dolga, večletna, odstraniti sem morala ogromno navlake – navad, prepričanj, vzorcev, vsega, kar mi ne služi več.