Odtapkala sem migreno

Lahko s tapkanjem odpravimo migreno?
Da.
Jaz sem jo, torej je mogoče.

Moja prva migrena me je zadela na troli v Ljubljani. Bila sem študentka in s faksa sem se vračala v študentski dom. Še zdaj se spomnim, kako zelo sem se ustrašila. Kar naenkrat se je moj vid poslabšal, vidno polje mi je začelo migetati, nisem več dobro razločila slike, svet sem videla popačeno in kmalu zatem se me je lotil glavobol, kakršnega do tedaj še nisem poznala. Postajalo mi je vedno bolj slabo.

Prešinilo me je, da bom umrla. "Najbrž me je možganska kap in je samo še vprašanje časa, kdaj me bo pobralo," sem bila že skoraj prepričana.

Privlekla sem se do postelje, si naredila temo in se pogreznila vanjo za nekaj ur do večera. Mislim, da tablete nisem vzela, ker je niti nisem imela, tako da sem pač trpela in čakala, da mine. Ali pa da umrem. Nekako sem dopuščala samo ti dve možnosti.

Preživela sem. Potem sem seveda raziskala, kaj se mi je zgodilo, in ugotovila, da je to bil migrenski napad z avro.

Od takrat dalje so se migrene pojavile nekajkrat letno. Usekale so kot strela z jasnega. Seveda v najbolj neprimernem času, jaz pa sem s seboj v denarnici vedno imela tablete za migrenski glavobol.

V obdobju, ko sem se pripravljala na izpit za izvajalko EFT, me je migrena znova obiskala. Ampak tokrat sem začutila, da je čas, da se z njo soočim. Vedela sem, da je tapkanje izredno močno orodje in deluje na mnogih področjih, zato sem se trdno odločila, da se bom tokrat migrene lotila s tapkanjem.

Zaprla sem se v sobo, možu in otrokoma sporočila, da imam migrenski napad in da tapkam, ter si vzela čas zase. To je bilo eno od mojih najintenzivnejših tapkanj. Bilo me je strah, če je tole sploh dobra ideja. Čutila sem, kako mi utripa v levem očesu, levi del obraza mi je mrtvel, z zaprtimi očmi sem videla bliskanje elektrike v v glavi.

Ampak sem vztrajala. Hitela sem, da bi pretapkala čim več časa med avro, preden se začne bolečina. Potem sem začutila, kako se bolečina počasi plazi v mojo glavo. Še intenzivneje sem tapkala, vmes menjala roki, ker so me začele boleti mišice, in vztrajala.

Bolečina se ni razvila v svoji polnosti, počasi je jenjala, jaz pa sem po uri tapkanja ugotovila, da sem ok, da mi ni slabo, da bolečine ni več in da to pomeni, da mi je najbrž uspelo.

Migrena se je zatem pojavila še trikrat. Vedno sem jo pričakala s tapkanjem. Tokrat sem bila bolj samozavestna in trdno odločena, da mi nič ne more. Potrebovala sem le nekaj minut, pa je že popustila. Z vsakim pojavom je bila šibkejša, nazadnje le še rahlo nakazana, dokler ni popolnoma izzvenela.

Sedaj brez migrene živim že nekaj let.