Škodljive misli

Včasih se nam zgodi, da se zataknemo v lastne misli. Po glavi se nam vrti program (največkrat negativen), ki ga ne moremo prekiniti, pa naj se še tako trudimo.

Nisem dovolj dobra.
To bi morala narediti drugače.
Nikoli mi ne bo uspelo.
Spet sem eksplodirala.
Ne spoštujejo me.
Nisem vredna.
Očitno si to zaslužim.
Zakaj se mi to dogaja?
Grda sem.
Skrbi me.
Strah me je.
Ne zmorem.
Ne vem, kako dolgo bom še zdržala.

Največkrat se začne pospešeno oglašati zvečer v postelji, ko se umirimo in želimo zaspati. Mnogokrat nas zbuja ponoči, ko vse težave postanejo večje, grozljivejše, nerešljive. Oglaša se tudi čez dan, ko ugasne hrup okoli nas, ko se usedemo, da bi si odpočili od napornega dne.

Zato bežimo.

V delo, v druženja, v zaposlitve, v hobije, v šport, v takšne ali drugačne substance, v ekrane, v pozitivo, v afirmacije, v pisanje, v branje, v duhovnost, v obsedenost s popolnim videzom …

In ne ubežimo.

Misli se vrnejo. Misli so zmeraj tam. In jih zavestno, z voljo, ne moremo »premagati«, dokler ne ugasnemo oz. predrugačimo notranjega programa, ki jih poganja.

Naše misli izhajajo iz našega nezavednega in usmerjajo naše počutje, do nezavednega pa zavestno ne moremo dostopati.

Kaj torej lahko naredimo?

Uporabimo metodo, tehniko, pristop, ki omogoča globlje procese in pri tem zaobide um. Takih tehnik je več, ena od njih pa je tudi tapkanje.

Nehajmo se spraševati, zakaj se nam to dogaja, nehajmo se obtoževati, ker se nam to dogaja, nehajmo iskati krivce za to, kar se nam dogaja, in raje poiščimo rešitev, ki deluje.