Zmoreš zdržati otrokov dolgčas ali te spravlja ob pamet?

Se je že pojavil?
Ste ga premagali?
Ali ste ga potisnili stran in poiskali aktivnost, ki ga bo zapolnila? Pobeg k prijateljem, k ekranom …

Dolgčas. Dooooooolgčaaaaaas.
Poznaš te besede?

Otroku je dolgčas in v njem ne bo sam. O, ne. On/ona ga bo veselo in strastno delil/-a s teboj.
»Meni je dolgčaaaaas!«

In potem, kot skrbna mama, poskušaš pomagati otroku. In si polna predlogov, kaj bi lahko počel/-a, da mu/ji bo bolje, da ne po pestoval/-a tega groznega dolgčasa.

Nekoč sem tudi sama svetovala, se angažirala, celo prepirala, ker moje ideje niso bile sprejete s tako hvaležnostjo, kot bi si želela sama. Moja energija je odtekala, postajala sem slabe volje.

Dokler nisem ozavestila, da je dolgčas pravzaprav edinstveno darilo.

V času dolgčasa se iz samega golega dolgčasa rojevajo najboljše ideje.
Se moraš pa nekaj časa »pajsati« v njem (tako rečemo pri nas). Ne gre na hitro in … to je treba zdržati.

Sedaj otroku, ki k meni pride s svojim dolgčasom, povem, da je čisto ok, če mu je dolgčas. Da je vsem kdaj dolgčas. Tudi meni. In da takrat pač počakaš, da bo dolgčas minil. In to je vse. Ni treba trositi slabe volje, ker ga s tem ne odpodiš, bolje je, če se nekam usedeš, razmišljaš in preprosto čakaš.

To seveda sovražita. No, morda dobim še kakšen tečen »Pa jooooj, no!« in »Pa kaj naj zdaj delam!« in podobno. Ampak le za nekaj časa, potem pa … se zgodi čudež.

Od nekod, iz samega ljubega Univerzuma, pride ideja in otroci take ideje znajo zagrabiti.

In če je ideja res močna, zraste v hud projekt, ki lahko traja tudi cel teden ali dva.

»To!!« si mislim, ko vidim, da se je ideja prijela in radovedno spremljam, kaj bo znova nastalo.

Po 3 dneh intenzivnega dolgčasa v začetku počitnic so pri nas recimo začele nastajati hude družabne igre, polne kreativnih domislic.