Zakaj tapkam
Danes sem se zbudila v sončno jutro.
Hvaležna za sonce.
In moj pogled skozi okno na travnik in gozd.
Ko sem pred leti nekaj časa živela v stanovanju, sem nesrečna gledala v steno sosednje hiše. Zato moj zdajšnji razgled še bolj cenim.
Okoli mene se veliko dogaja. Novicam se načrtno izogibam, pa še vseeno pricurljajo do mene.
Opažam, kako me želijo odnesti v past občutenja nemoči, jeze in nezdravega prevzemanja tuje bolečine nase.
Zato se odločim, da se obrnem vase.
Po navadi tudi tapkam.
Tapkanje je moj način za lažje sobivanje z Življenjem.
Pomaga mi slišati glas resnične mene.
Pomaga mi, da se umirim.
Pomaga mi, da čistim stare programe, prepričanja, bolečine in travme, ki še zmeraj (pre)večkrat usmerjajo moje delovanje.
Pomaga mi, da s sebe stresam bremena, ki si jih največkrat naložim kar sama.
Pomaga mi, da skozi meglo težkih občutkov majhnosti, nemoči, nezaupanja, izgubljenosti, žalosti, jeze zagledam luč in se znova nastavim na višje frekvence.
Vedno znova začenjam pri sebi.
In ko me odnese moč zunanjega sveta, ki izgleda tako presneto resničen, se s tapkanjem vrnem vase, kjer tej resničnosti snamem masko.
Ko se v zunanji svet vračaš iz sebe, ga lahko ugledaš z drugimi očmi.
Megle se razkadijo in znova vidim sonce.
Hvaležna, ker zmorem videti sonce.
