Včeraj nisem bila v najboljši koži.
Že nekaj dni me muči prehlad, otroka me potrebujeta, jaz pa bi potrebovala čas zase in počitek.
Bila sem, priznam, precej neprijetna.
Po začetne pol ure učenja, ki je bilo zame precejšnje mučenje, sem ugotovila, da je najbolje, da gresta ven na sneg.
Pogled jima je uhajal skozi okno, pa na uro, pa strah ju je bilo, da bo sonce pojedlo ves sneg.
In sta šla. Jaz pa … sem imela nekaj minut časa zase.
Lahko bi se samoobtoževala, se znova krivila, da sem slaba mama, da mi ni uspelo, da sem povzdignila glas, čeprav sem si obljubila, da ne bom.
Močna čustva moje visoke občutljivosti so znova plavala čisto na površju.
In sem jih sprejela. Si priznala, da je trenutno pač tako. Da se smem tudi jaz počutiti slabo. In da bosta preživela, četudi mama ni nasmejana in pozitivna in ena sama neskončna potrpežljivost.
Ker … je to človeško. Tudi mama je samo človek. In ljudje imamo cel spekter čustev, tudi tistih, navidezno manj prijetnih. Če jih prikrivamo in odrivamo, najdejo pot, da se vrnejo in še sunkoviteje zahtevajo našo pozornost.
Ko sta se vrnila v hišo, sem se počutila že bolje in tudi delo za šolo je steklo.
Kaj sem včeraj naučila svoja otroka? Da je dovoljeno imeti negativna čustva. Da je v redu, tudi če nisi v redu. Da se imamo radi, četudi kdaj povzdignemo glas. In da slaba volja ne traja dolgo, ampak slej ko prej mine.
Kasneje popoldan smo se že valjali po postelji, se žgečkali in smejali, pa cartali in čisto pozabili na malce težje dopoldne.
