V soboto sem delala torto.
Ta čast me doleti 1x ali 2x letno, ko praznujemo rojstni dan otrok.
In ker maja zabave ni bilo, sem tokrat torto delala za oba otroka.
V zadnjem trenutku, ker smo z zabavo oklevali zaradi vremena.
Sicer sem s tortami kar uspešna.
Lotim se jih po korakih, naštudiram recept, si kaj pripravim vnaprej in jo na dan zabave le še okrasim.
No, tokrat je bilo drugače. Precej drugače.
Izbrala sem torto, kjer se kreme nalagajo v plasteh – ko se ena strdi, dodaš novo …
Slaba ideja. Slaba ideja! Sploh nisem pomislila, da strjevanje traaaaaja.
No, ampak vse bi še šlo, če me ne bi zafrknila smetana, ki med stepanjem ni hotela postati trda.
Smetana pa je OSNOVA krem!
In potem se je začela kalvarija.
Kremo (z ne povsem trdo stepeno smetano) sem vlila v model in postavila v hladilnik, pri tem pa prosila vse angele, naj deluje. Naj deluje!
Zaprla sem hladilnik in optimistično začela s pripravo naslednje plasti iz malin.
Čez par minut sem radovedno pokukala v hladilnik, kaj se dogaja s kremo.
In se je dogajalo!
Na polno!
Tekla je iz modela! Pronicala skozi špranjice in počasi tvorila lužo kreme.
Skoraj me je kap!
Brisala sem kot nora in zraven preklinjala in hkrati prosila, naj se me usmili in se končno začne strjevati.
Ni se me usmilila.
In sem brisala še parkrat.
Potem pa … na torto je posijal sij odrešenja, je KONČNO začela postajati trša.
In sem jo lahko dokončala.
Tako nizke tortice že dolgo nismo imeli.🫣
Je bila pa dobra. Vsaj to. 😊
Kaj sem se iz tega naučila:
- ne delaj torte s kremami, če veš, da te baše čas;
- ne stepaj neohlajene smetane;
- čokolado ohladi do konca, čeprav v receptu piše, da lahko dodaš mlačno;
- ne izgubi upanja, čeprav se že očitno kaže, da bo vse šlo v maloro.
To zadnje spoznanje je dobra popotnica za naprej. In če kaj, upanje pa res znam ohranjati zelo dolgo in zaupati, da bo na koncu vse v redu. Kajti je. Na koncu vedno spoznamo, da je vse prav točno tako, kot je.
P.S. (Torta na sliki ni moja. Je pa slika torte v moji glavi, kot bi naj bila. Pa ni bila. Niti približno. 😉)
