Šla mi je na živce (EFT zgodba)

Ko odtapkam svojo bolečino, se nekaj tam zunaj spremeni.

Prejšnji teden sem za člane ZVIZ Sonce izvedla tematsko delavnico tapkanja, in sicer smo s tapkanjem blažili stres na delovnem mestu.

Pred delavnico sem se pogovarjala z mojo ljubo tapkalsko kolegico Berto, ki mi je povedala svojo zgodbo iz otroštva. V tistem je v moji glavi naredilo KLIK! Delčki so se mi v trenutku povezali v celoto in dobila sem epilog lastne zgodbe.

S to zgodbo sem začela svojo predstavitev na delavnici.

V enem od razredov, ki jih letos poučujem, mi je še posebej težko. Razred je zahteven, učenci klepetavi, nekaj posameznikov močno izstopa in občutek imam, kot da bi v rokah držala niti, s katerimi usmerjam razred, pa jih nikakor ne morem spraviti v ravnovesje, ker me vlečejo v vse smeri.

Med izstopajočimi učenci je tudi deklica, sicer odličnjakinja, ki mi je še posebej pritiskala na gumbe s svojim »dol mi visi« odnosom. Trudila sem se z njo. Bila sem prijazna. Marsikaj sem načrtno spregledala. Poskusila sem s pohvalo, spodbudo. Nič. Nazaj sem dobila hladne poglede, porogljivo muzanje, izzivalno nasmihanje, prikrito posmehovanje.

Dokler mi lepega dne ni prekipelo. Bolj ko sem zadevo skušala razrešiti na prijazen način, v resnici pa je v meni vedno bolj vrelo, bolj nespoštljiva je postajala, dokler nisem povzdignila glasu in je iz mene zletela vsa bolečina, ki se je nabirala že dlje časa. Ko sem zaprla usta, sem ugotovila, da se vsa tresem, potila sem se, moja lica so žarela, telo mi je preplavljal adrenalin, lovila sem sapo.
Ko sem se pomirila, sem se ji opravičila, da sem odreagirala tako burno, naslednje ure pa je med nama vladala neprijetna tišina.

V meni pa je ta dogodek še kar odmeval in počutila sem se slabo. Sedaj sem že znala prepoznati, da se je ob vsem tem prebujalo nekaj mojega in me vabilo, naj pogledam, kaj je spodaj.

Ko sem tapkala to situacijo v razredu, so se mi odpirale boleče zgodbe iz mojega otroštva. V meni sta se sprožila bes in nemoč, bila sem premajhna, da bi moj glas bil slišan, sprejet, bila sem utišana, bilo me je strah avtoritete in nisem se smela postaviti zase. S tapkanjem sem prečutila vse, kar se je v telesu prebudilo, potolažila sem malo deklico in ji dala varnost, ki je ni imela takrat, ko jo je potrebovala.

Zadnji KLIK, ki je dal epilog tej zgodbi pa je ta, da sem se ob pogovoru z Berto spomnila, na koga me je ta učenka spominjala.

Zelo podobna je bila učenkam, ki so me ustrahovale, se iz mene norčevale in me poniževale v času moje osnovne šole. Šlo je za skupino odličnjakinj, vzornih učenk, malce starejših od mene in starih toliko, kot moja učenka, ki so se načrtno spravljale name, se mi posmehovale, me zjutraj pričakale na vrhu stopnic, me gledale, se muzale, ko sem šla mimo, me zbadale, vendar vse to zelo prikrito, da sem slišala in vedela le jaz. Zelo je bolelo in počutila sem se sama, nemočna, ponižana, prestrašena, žalostna, jezna.

Moja učenka je s svojim vedenjem v meni prebujala popolnoma enako bolečino, kot sem jo čutila takrat (in še prej kot majhna deklica), le da sem sedaj, ko se je znova prebudila v odrasli meni, imela moč in orodje, da sem jo lahko naslovila ter to ujeto energijo sprostila iz svojega energijskega sistema.

Ko sem se po tapkanju naslednjič vrnila v razred, me učenka ni več trigirala. Lažje sem ji postavila mejo, bila sem bolj umirjena in notranje postavljena. In … zanimivo … tudi deklica se je spremenila, njeno obnašanje je postalo bolj spoštljivo, najin odnos je sedaj lagodnejši, v razredu pa izstopa le še s svojim pretanjenim občutkom za jezik in odličnim znanjem.