Sama sem - EFT zgodba

Katera beseda se ti večkrat smuka po mislih, ko premišljuješ o sebi? Ali pa recimo ranljivo odkrito govoriš o sebi nekomu drugemu? Opaziš morda besedo/besede, ki se kar naprej pojavljajo?

Ne zmorem.
Nimam energije.
Vedno sem tako žalosten/žalostna.
Osamljen/-a sem.
Nisem sposoben/-na.
Ne vem, zakaj se mi to dogaja.
Nihče me nima zares rad.
Vsi me zapuščajo.
V ničemer nisem zares dober/dobra.
Preveč govorim.
Vedno moram nekaj početi.
…

Pri tapkanju se tovrstna prepričanja zelo rada pojavijo in tako je bilo tudi pri tapkanju s klientko, kjer se je vedno znova prikazovala besedna zveza: SAMA SEM.

Imela je občutek, da je sama za vse. Vedno sama za vse družinske obveznosti, za otroke, za vse, kar je treba postoriti. Mož je bil veliko odsoten, ona pa je doma urejala vse, kar je bilo treba urediti. Ko sva tapkali, se ji je pokazala slika iz otroštva, kako se sama igra zunaj pred blokom. Na otroštvo ni imela spominov osamljenosti, sicer se je pred blokom vedno igrala z otroki, zato ni mogla razumeti, zakaj se vidi samo.

Vprašala sem jo, kje (v sliki) sta njena starša.

Povedala je, da je oče vedno delal in bil odsoten, mama pa je bila v stanovanju in skrbela za gospodinjstvo. Mama je bila veliko sama. Sama za vse in večkrat odsotna v odnosu s hčerjo. Ob spominu je klientka čutila žalost in težo v telesu, v glavi pa vročino, ki se je širila navzdol do trebuha in še nižje.

Nato jo je prešinil spomin na bratovo nesrečo iz otroštva. Tapkali sva dan njegove nesreče in njeno doživljanje dogajanja kot male deklice. Počutila se je zapostavljeno, nepomembno, brat je mami v njenih očeh pomenil več.

V svojih skrbeh so pozabili nanjo. Nihče je ni tolažil. Niti ni vedela, kaj naj čuti, opazovala je živčno mamo, ki jo je vodila s seboj do kioska po cigarete, v naslednjem spominu pa je z njo bila v kuhinji.

Videla se je, kako sedi na stolu in se počutila majhno, pomanjšano, prosojno in nevidno. Mama je bila prisotna in je kadila, ves čas se je nekaj dogajalo, klientka pa se je ob njej počutila spregledana in sama. Čutila je žalost in pogled na malo deklico, tako samo z vsemi občutki, jo je navdajal z grozo. Zdelo se ji je kruto. Stiskalo jo je v grlu in stisk je po telesu potoval navzdol.

Tapkali sva sliko in občutke, ki so bili intenzivni. Sproščali so se po dolgih letih zaklenjenosti v telo. In ko sva telesu dali dovoljenje, da jih sprosti, je klientka osupla izrekla: »Zdaj sem pa prav videla! Videla sem, kako je žalost šla iz trebuha navzgor po celem telesu in se širila navzven, iz njega.«

Naši občutki, travme in prepričanja lahko potujejo in se prenašajo skozi generacije, s staršev na otroke, dokler jih nekdo ne prepozna, prečuti in spusti iz energijskega sistema. Takrat se razrešijo in prenos na naslednje generacije potomcev je ustavljen.