Obisk nakupovalnega centra po doooolgem času.
Včeraj sem po več kot dveh letih vstopila v nakupovalni center.
Nekoč sem ga večkrat obiskala.
Rada sem sama brezciljno pohajkovala po trgovinah, morda celo kdaj kaj kupila.😊
Ne vem točno, kaj se je v teh dveh letih spremenilo.
V nakupovalnem centru najbrž nič.
Še zmeraj so tam trgovine, še zmeraj je nabito polno ljudi, iz zvočnikov se sliši glasba.
Nekaj se je očitno premaknilo v meni.
Včeraj je namreč vame dobesedno butnila praznina nabito polnih prostorov.
Praznina izdelkov brez duše.
Praznina odtujenih ljudi.
Za blagajno trgovine z oblačili sta delali dve prodajalki.
Opazovala sem ju in se odločala, h kateri naj se postavim s tistim skromnim naborom najnujnejšega v rokah.
Vrsta je bila pri obeh.
Šla sem k tisti, ki je delovala prijaznejše.
Na njenem obrazu je bil nasmeh.
Njene besede so bile tople.
Njene oči niso umikale pogleda.
Prav zadovoljna sem bila, da sem izbrala njo.
Bila je človeška in v tistem prostoru brez duše je zame bila simbol upanja, da še ni čisto vse šlo v maloro.
