Norenje otroka in EFT

Nismo se rodili naravno opremljeni z vsem znanjem glede vzgoje svojih otrok. Imamo jih brezpogojno radi. To že. Ampak vzgoja … vzgajati je pa težko, kajne? Še posebej če ne gre po naših načrtih, ki smo jih za otroke imeli, še preden smo jih sploh imeli.

Redkokdaj gre po planu. Kajti četudi navidez gre po planu, v resnici prav nič ne gre po planu. 🙃

Vsak otrok je posameznik, popolna utelešena celota, ki je na ta svet prišel živet svoje unikatno poslanstvo. Mi pa smo tisti, ki smo jim prihod na ta planet omogočili in jih spremljamo še nekaj časa.

Kakšna je vaša dinamika v družini? Ste nagnjeni k poučevanju in vzgajanju svojih otrok ali si dovolite, da se preko njih učite o sebi?
--------------------
Tapkala sem z mamico dveh otrok. Zelo jo je vznemirjala situacija, ko je z obema prišla v trgovino, otroka pa sta se zagnala vsak s svojim vozičkom v dirko med policami.

Bilo jo je sram in skrbelo jo je: »Kaj si bodo drugi mislili«. Lahko bi jo videli kot slabo mamo, ki ima nevzgojene otroke. Povedala je, da v trgovino že pride napeta in otroka vnaprej opozarja, kaj bo, če bosta spet norela.

Tapkali sva občutke, ki se prebujajo v njej (napetost, obsojanje, krivda), ko se to zgodi in vmes se je močno prepotila, čutila je stisk v grlu in dušenje v prsnem košu. Po nekaj krogih je na situacijo pogledala z drugimi očmi. Spoznala je, kako si je pri sebi zgradila pričakovanja, da otroka morata ubogati in kako je pravzaprav utopično pričakovati, da bo triletnik to zmogel udejanjiti.

Spomnila pa se je na svoje otroštvo in vzorce pridnosti, ki izhajajo iz njega. Od nje se je pričakovalo, da je pridna, da počaka, da daje prednost drugim. Ob misli na vedno pridno punčko so se pojavile solze. Ozavestila je pričakovanja mame, da bo pridna in njen ponos, ko so to opazili tudi drugi in jo s temi besedami tudi hvalili. "Kako pridno punčko imate."

Tudi svojima otrokoma je klientka naročala, naj bosta »pridna«.

Ko sva mali »pridni« punčki dali besedo, se ji je prikazala slika otroka, ki na ves glas kriči na nekoga. Tapkali sva sliko in izrekali pristne besede male punčke, ki je v resnici želela biti popolnoma drugačna, spontana, razigrana, glasna, prva v vrsti, dokler napetost ni popustila, klientka pa je svoja čustva ubesedila z: »Žalost je bila slišana.«

Mamin vzorec želje po zunanji potrditvi (Kaj si bodo drugi mislili?), ki se je na nezavedni ravni prenesel na hčer, sva nagovorili, ga pretapkali in in ga vsaj v enem vidiku energijsko spustili.

---------------

Naši otroci nam vedno znova in zelo vztrajno kažejo, kje so naše lastne bolečine in tega ne delajo nalašč, oni se le zelo spontano odzivajo na našo energijo. Zato naslednjič, ko nam otrok znova »pritisne na gumb« (ne vem, če se to pritiskanje sploh kdaj konča … 😉) poglejmo, katera vrata v našo notranjost so se odprla tokrat, in vstopimo vase.