Ljubim iskrenost otroškega izražanja.
Danes zjutraj sem v šolsko avlo (nekaj ur še vsak dan oddelam v šoli) prišla na kavo. Za mizo je sedelo nekaj sodelavcev in debata je tekla o … standardnih temah tega časa.
Takim debatam se zavestno izogibam.
Ne zanimajo me.
Z njimi ničesar ne pridobim.
Lahko le kaj izgubim … svojo pozitivno naravnanost, dobro energijo, zaupanje, da bo vse v redu.
Pravzaprav tega ne izgubljam več.
Ker je preveč dragoceno, da bi še komurkoli pustila, da mi to odvzema.
Skodelico kave sem vzela s seboj, hotela sem oditi in v tistem trenutku so mi pozornost pritegnile otroške risbe na stenah jedilnice.
Tam niso zmeraj. Tokrat so bile tam zaradi tradicionalnega slovenskega zajtrka.
V trenutku me je prevzel neopisljiv notranji mir.
Iz slik je vela taka milina. Koščki kruha, vrči mleka, žličke medu, upodobljeni z neokretnimi potezami čopiča, veselih barv, barv otroškega srca.
Par korakov naprej me je ustavil drugošolec in me vprašal, zakaj nam je zadnjič odpadla ura pouka.
Pobožala sem ga po laseh. Nadel si je malce želeja, ki mu je zlepil posamezne laske. Obljubila sem mu, da se vidiva v petek.
Rada imam otroke.
Te male velike ljudi.
Odprtih src.
Iskrenih oči.
Pristne.
Tople.
Nežne.
Svet bi moral bolj paziti nanje.
