Koliko zmoremo biti v resnici prijazne do sebe?
Lahko smo prijazne do drugih.
Lahko razumemo, podpiramo, svetujemo, objemamo, tolažimo, bodrimo …
Druge.
Kaj pa sebe?
Se zmoreš objeti, ko ti spodleti? Ali si polna samoobtoževanja in uničujočih zaničujočih misli.
Si zmoreš dovoliti biti žalostna? Ali žalost prikriješ z nasmehom in se hitro zamotiš z nečim, kar jo bo na videz pregnalo.
Si zmoreš dovoliti, da ne znaš in potrebuješ pomoč? Ali trmasto vztrajaš, pa čeprav ne prideš nikamor.
Si zmoreš dati počitek? Ali ostajaš v tisočih opravkih, ki te izčrpavajo.
Si zmoreš dovoliti, da se počutiš slabo? Da si jezna? Da imaš nečesa dovolj? Da nočeš?
Da hočeš, si želiš, zahtevaš … Zase! (Brez slabe vesti, brez občutka, da si ne zaslužiš, da bo nekdo jezen, razočaran, užaljen ...)
O vsem tem razmišljam, ko pri meni nastajajo nove kartice.
Tokrat želim z njimi predati sporočilo ljubezni/prijaznosti do sebe.
Če je nimaš zase, je ne moreš dajati drugim in pika.
Kajti to, kar zmotno poimenujemo kot dajanje ljubezni, je lahko razdajanje, zanikanje svojih potreb, postavljanje drugih na prvo mesto, odrekanje sebi, utišanje svojega glasu, zanikanje sebe in svoje intuicije.
To pa še zdaleč ni ljubezen, kajne?
Če imaš ljubezen ujeto v lastno kletko, je ne moreš svobodno dajati naprej, hkrati pa zaman čakaš, da jo bodo na svobodo spustili drugi.
Zato začnimo pri sebi.
