Ko te iz zataknjenosti v čustva potegne lastni otrok.

To se mi je zgodilo pred kratkim na morju.

S sinom, mojim sedemletnikom, sva plavala v nizki vodi.
Morsko dno je bilo prekrito s kamenčki, vmes pa so se lahko pojavile tudi kakšne manjše skale.

Kot skrbna mama sem sina seveda opozorila nanje.
»Pazi, kako daš noge na tla. Nikoli s silo. Stopi mehko, ker se lahko udariš v kakšno skalo.«
In ko sem to ljubeče predala, sem seveda verjela, da je sin razumel in bo to lepo upošteval.

Dokler se ni zgodilo, kar se pač je.

»Auuuuu, boliiii meeeee!«

V meni se je dvignila jeza.
Sploh ne vem, kako se je pojavila. Skupaj s strahom in nemočjo se je zvito skombinirala v hipni izbruh.

»Pa kaj ti nisem rekla, da pazi?!« Malo prej sem ti to povedala!«

Še kar bi jo negovala, to jezo, ki je pod seboj prikrivala marsikaj.
Moj otrok je jokal, meni pa je bilo težko, tako zelo težko, da sem se zaciklala v obtoževanje, ki se ga sploh nisem zavedala.

Dokler ga ni prekinil on sam.

»Pa kaj res moraš biti takšna?!« mi je jezno zabrusil.
»Kaj me ne moreš samo vprašati, kako sem in me pocartati?«

V trenutku sem se zresetirala.

Krivda mi je že šepetala v uho: »Znova ti ni uspelo. Znova si klonila. Prav bedna mama si.«

Pa sem jo odgnala. Ne bo me napadala, ne bo me mlela. Tega ne dovolim več.

»Prav imaš, srce. Oprosti mi. Ni bilo prav, da sem tako govorila. Si v redu? Te boli?«
Pogledala sva nogo. Ni bilo nič hujšega. Pobožala sem ga in poljubila.

In sva uredila. V manj kot minutki.
V naslednjem trenutku se je že veselo škropil z bratom.

Kako je sin prišel na idejo, da bi morala storiti drugače?
Kako je vedel, da obstaja še drug način pristopa k njegovi bolečini?

Iz izkušnje, ki jo je že mnogokrat doživel.

Kajti mnogokrat mi je že uspelo reagirati drugače, kot v opisanem primeru. Mnogokrat sem že uspela sočutno slišati njegova in hkrati prepoznati moja čustva ter se ustrezno odzvati. Opaziti, kaj se dogaja v meni, se ustaviti, predihati in biti opora njegovim čustvom. Biti tam, ko me je potreboval, in zdržati.

Tega ne znam od nekdaj in mi tudi ne uspe vedno, kajti ob močnih čustvih drugih se v nas prebujajo stare, speče, že zdavnaj pozabljene bolečine. Včasih so močne in presenetijo, zato nas lahko odnese, še preden ozavestimo, kaj se je zgodilo.

Vem pa, da se mi to dogaja vedno redkeje, kajti že nekaj let uporabljam metodo EFT (Emotional Freedom Techniques oz. Tehnike doseganja čustvene svobode), ki jo mnogi gotovo poznate pod imenom tapkanje.

Vodeno tapkanje z izvajalko EFT me je rešilo, ko mi je bilo najhuje, ko so čustva v meni bila tako močna, da jih nisem mogla več tlačiti, ker so hotela ven in niso več izbirala, kako se bodo izrazila. Tega sem se ustrašila in na sveto srečo ravno takrat slučajno poslušala intervju, ki ga je Erika Plevel (preučevalka visoke občutljivosti otrok in odraslih) imela z Berto Rebol, certificirano izvajalko EFT. Kmalu nato sem z Berto začela tapkati tudi sama in sedaj po mnogih vodenih in svojih lastnih tapkanjih po poti pridobivanja certifikata za izvajalko EFT 2. stopnje stopam tudi sama.

Če se še malo vrnem nazaj k začeti zgodbi …

Kmalu, še isti dan, malce kasneje, je na plaži mimo mene šla skupina ljudi z manjšim otrokom. Bil je star nekje 3 ali 4 leta.

Gledal je naokoli in v nekem trenutku spregledal robnik. Zaletel se je vanj in padel. Kar zabolelo me je. Pa vendar udarec očitno ni bil prehud, kajti pobral se je in nadaljeval pot.

Kar mi je pritegnilo pozornost, so bile besede njegove mame, ki je hodila malo za njim: »A ti nisem rekla, da glej, kje hodiš? Spet nisi pazil. Joj, a res moraš.«

So bile sploh potrebne? Otroku ni bilo nič. On je bil ok. Mama pa očitno ne in je iz situacije, ki bi se lahko odvila popolnoma mirno in naravno, naredila problem, ker je zanjo bilo pretežko zdržati, kar se je ob otrokovem padcu prebudilo v njej.