Ko dolgo tapkamo, se spremenimo

»Pa kaj je Jure?! Ti je dolgčas?« sem že z malce našpičenim glasom nagovorila učenca, ki je vneto pogledoval k sošolcu, če je pripravljen na ŠE EN kratek šepet med uro.

Pogledal me je in rekel: »Malo pa res.«

Priznam, skoraj me je že potegnilo v vzorec neke prastare Barbare, ki bi nastopila ostro, osupla, da si mulec upa kaj takega reči učiteljici! In sem že skoraj začela razmišljati o super kazni, morda dodatni nalogi iz delovnega zvezka ali dodatni domači nalogi, samo zanj …

Ampak!

Sem po letih intenzivnega dela na sebi, otresanja okostenelih vzorcev, podedovanih od bog ve koliko generacij nazaj, in predelovanja balasta travm ter bolečih izkušenj … v tisti sekundi prepoznala, kaj se mi dogaja, in preprečila, da bi me odneslo na pot, ki zame že dolgo ni več prava.

Način, kako je to izrekel, je bil najbrž ta, ki me je hitro zresetiral. V njem ni bilo nič uporniškega, nič drznega, ni me provociral. Bil je popolnoma iskren. Svojo resnico je povedal umirjeno in v njegovem pogledu ni bilo izzivalnosti v smislu: kaj mi pa moreš, jaz ti tako upam reči vse.

Ura res ni bila presežek akcije, priznam. Iskali smo napake v povedih, kar je meni prav fino , večini učencev pa pač ni.
In njemu je bilo res dolgčas.

Namesto da bi mu povedala par krepkih o spoštljivosti, o odnosu do predmeta, o tem, da smo v šoli, kamor se ne prihajamo zabavat, o tem, kako se je treba potruditi tudi takrat, ko nam nekaj ni fajn, o tem, da je z besedami šel predaleč, o tem, kako lahko hitro poskrbim, da mu sploh ne bo več dolgčas … in podobne neumnosti, ki jih učenci v šoli poslušajo vsak dan, sem mu povedala, da mi je žal, da se tako počuti, se strinjala, da tole res ni najbolj zabavna snov in ga povabila, naj še malo potrpi, ker nimamo več veliko do konca.

Uro smo speljali v umirjenem ritmu brez hude krvi, zamer in nepotrebne drame. Jure (ime je izmišljeno) je brez večjega stresa preživel tudi to dolgočasno uro in kar je najpomembneje, ohranila sva odnos, ki sva ga uspela zgraditi v tem kratkem času od septembra do sedaj.

Ah, ti najstniki … Čeprav se večkrat sprašujem, s katerega planeta so padli v moj razred, ji imam resnično rada.