Kje se končam jaz in začneš ti?

Zame je izjemno pomembno, da se ljudje okoli mene počutijo dobro.

Zakaj?

Ker jih čutim.

Čutim prav vsak odtenek čustev, tako tistih prijetnih kot tudi tistih, ki vibrirajo na nižjih frekvencah.

Čutim jih kot svoja, čeprav dejansko niso moja.

In to je lahko zelo naporno.

Se ti dogaja, da se ob nekaterih ljudeh počutiš tako zelo dobro? Rad/-a si v njihovi bližini in ob njih tudi sam/-a postaneš radosten/-na?

Ob nekaterih pa ti je težko, čutiš, kako se na njihovo težo odziva tvoje telo, imaš občutek, da bi se rad/-a umaknil/-a, te izčrpavajo, čutiš, da dobesedno srkajo tvojo energijo?

Empati smo visoko občutljive osebe (HSP – Highly sensitive person), vendar smo še za odtenek občutljivejši od njih. Gre namreč za to, da ne samo čutimo druge, ampak se z njimi zlijemo in dobesedno vsrkamo njihovo energijo (tako pozitivno kot tudi negativno).

To se lahko zgodi tako hitro, da nas, četudi smo že dobro izurjeni v tem, kako s to danostjo preživeti v tem intenzivnem svetu, še zmeraj preseneti.

Ko sem pred leti raziskovala, kaj se mi pravzaprav dogaja, zakaj sem tako nenavadno močno žalostna, zaskrbljena, jezna, vznemirjena, izžeta … sem vzroke iskala v sebi. Mislila sem, da je z menoj nekaj hudo narobe, pa nisem vedela, kaj.

Dokler nisem naletela na čtivo o empatih in spoznala, da sem veliko te teže, ki jo čutim kot svojo, dejansko prevzela od drugih.

In bila sem učiteljica. V konstantni interakciji z ljudmi.

Včasih sem iz razreda prihajala izčrpana. Že ko sem vstopila, sem začutila, da bo ura težka. Energija v prostoru je bila naelektrena, otroci so bili nemirni, nezbrani, razpršeni. Če takrat nisem bila v dobri koži, je bilo težko in je od mene zahtevalo ogromno energije in napora, da sem umirjala napetost ozračja. To se da? Se da. Ampak je hudičevo naporno.

Zato je izjemno pomembno, da empati poskrbimo zase.

Čeprav smo nagnjeni k temu, da raje skrbimo za druge in jih rešujemo. To pa zato, ker si želimo, da se dobro počutijo. Kajti če se dobro počutijo oni, se nam ni treba ukvarjati s čutenjem njihove teže in se dobro počutimo tudi sami.

Dokler tega ne ozavestimo in se znamo zaščititi.

Ključ je torej v rednem sprotnem OZAVEŠČANJU, kaj se mi dogaja.

Ko ozavestim in razumem, da to, kar trenutno čutim, ni moje, se lahko zaščitim in rečem ne.

Kako pa lahko ozavestim, kaj se dogaja?

Preprosto se vprašam: JE TO MOJE?

Če sem v nek prostor vstopila dobre volje in sem sedaj kar naenkrat slabe, to ne izhaja iz mene, ampak sem to, kar čutim, prevzela iz prostora, od ljudi.

In če ni moje, si dam dovoljenje, da mi tega ni treba čutiti.

Še zmeraj sem lahko sočutna, stojim ob strani, podpiram, pomagam, vendar naredim mejo med tem, kar je moje, in tem, kar ni.