Izgubljena otroška radost

Čez vikend sem po mnogih letih znova potovala z vlakom. Tokrat na drug konec Slovenije, v magično domovanje reke Soče.

Ko sem se polna vtisov z vlakom vračala nazaj, je pri prestopanju v moj vagon vstopil tudi oče z dvema sinovoma. Ocenila sem, da sta stara nekje 4 in 6 let.

Bila sta tako polna življenja, da sem ju enostavno morala opazovati in se tu in tam nasmehniti.

Vsa navdušena sta opazovala dogajanje skozi okno. »Most! Ati most! Lej, kako velik je!« in »Kako hitri so avtomobili! Glej, kot formula! In jaz sem hitrejši! Brrrrum!«

Njune krike veselja je oče vsake toliko miril z nežnimi besedami: »Pa kaj res moraš tako na glas? Daj povej malo tišje.«

In otrok ga je začudeno pogledal in vprašal: »Zakaj?«

In tudi jaz sem se vprašala z njim. Zakaj? Zakaj bi morala svojo naravno navdušenje, ki ga telo tako spontano izrazi z glasnim krikom, utišati? Tako živo sta zajemala to potovanje vase, tako pretočno sta doživljala svet okoli sebe, tako naravno se je bilo veseliti rečem, ki sta jih videla prvič.

Za trenutek sem pomislila, da bi nekaj preverila na telefonu. Ne vem točno, kaj. Moja roka je že segla v žep, prsti so že zatipali telefon.

Pa sem se v tistem ustavila. Ni se mi zdelo prav. Moje dejanje bi prekinilo to čistost in svetost opazovanega.

Kar videla sem se skozi njune oči. Pogled odmakneta od šipe, se vsa radostna ozreta po ljudeh v vagonu in zagledata to žalostno sliko ženske, ki bulji v telefon.

Tega nisem mogla dovoliti.

Zazrla sem se skozi okno in v sebi iskala malo Barbaro, tisto, ki je znala življenje živeti z naravno otroško radostjo.

In priznam, po licih so mi stekle solze ganjenosti nad spoznanjem, da smo vsi nekoč bili kot ta dva dečka, le da smo skozi mnoge preizkušnje življenja na to pozabili.

Vsi smo bili ta čista, nedolžna bitja, polna radostne ljubezni.
In če smo to bili, smo to tudi zdaj.

Le spomniti se moramo pozabljenega in se znova poiskati v sebi.