Gledam besedilo na računalniku

Je v angleščini, zato od mene zahteva malo več napora.

Črke so majhne. Lahko bi si povečala ločljivost zaslona …

Zbudila sem se rahlo utrujena in čutim, kako so utrujeni moji možgani.

Nadeta imam barvna očala Irlen.

Zaščititi bi me morala pred bleščanjem ekrana (ki sem ga že zdavnaj nastavila na manj bleščanja), pred migotanjem črnih črk na beli podlagi.

Gledam te črne črke, skušam razumeti, kaj pomenijo, vztrajam, ker me zapis zanima, a hkrati tako težko ohranjam fokus. Kljub barvnim očalom je danes zelo težko. Utrujena sem.

Samo utrujenost je dovolj in se že dogaja na polno.

Moti me svetloba in ker so možgani na obratih (se trudijo uravnavati svetlobo, kontrast med črnim in belim), se mi pred očmi bliska, kot bi nekdo na površino ekrana neprestano slikal s flešem.

Vztrajam. Vem, da bom še zmogla. Sedaj se že dovolj poznam. Nekaj časa še bom vztrajala, potem pa oči počivala zunaj, na pohodu, v naravi.

Brez barvnih očal zdaj ne bi mogla niti gledati v ekran. Z njimi bom zdržala še nekaj časa.

Danes je pač tak dan. Ni optimalen in dovolim si, da ne bom opravila vsega, kar sem želela.

Morda bo popoldan, proti večeru bolje.

Tako lahko čutimo in doživljamo besedilo osebe s skotopičnim sindromom.

O skotopičnem sindromu oz. sindromu Helen Irlen pišem, ker ga živim.

Zanj sem izvedela pred slabima dvema letoma, ko sem končno lahko nadela ime svojim težavam z občutljivostjo na določeno svetlobo, s pogosto utrujenostjo, z migrenami, kratkotrajno pozornostjo, vrtoglavico ob gledanju v globine …

Takrat sem po testiranjih na 1. in 2. stopnji dobila Irlen očala, notranji klic po pomoči drugim pa me je gnal dalje, da sem se udeležila izobraževanja in postala certificirana presojevalka in sedaj s testiranjem na 1. stopnji lahko pomagam in svetujem otrokom in odraslim.🥰

Več informacij o skotopičnem sindromu najdeš na spletni strani Irlen klinike Slovenije, kjer dostopaš tudi do seznama presojevalcev iz cele Slovenije, ki skrbimo za testiranja na 1. stopnji.