EFT in huda bolečina v ledvenem delu hrbtenice

Po telefonu sem se pogovarjala s kolegico, ki je že nekaj dni trpela strašne bolečine v ledvenem predelu hrbtenice, bolečina pa se ji je razširila tudi na območje trebuha in pleksusa, ponoči ni spala, čez dan je živela v agoniji. Zdravniki so ji predpisali super koktejl pomoči – 3 različne vrste protibolečinskih tablet, ki niso delovale, čeprav jih je jemala večkrat dnevno. Slikanje hrbtenice ni pokazalo ničesar posebnega, v ponedeljek pa naj bi imela še magnetno resonanco, ampak skrbelo jo je, kako bo ob takih groznih bolečinah sploh zdržala do ponedeljka.

»Poskusiva še s tapkanjem?« sem ji predlagala, čeprav sem vedela, da takim alternativnim zadevam ne zaupa kaj dosti. »Tapkanje se odlično obnese tudi pri tovrstnih bolečinah,« sem še spodbudno dodala. In je pristala.

Pol ure kasneje sem bila že pri njej (pač rada tapkam in sem v nizkem štartu, če me kdo potrebuje ) in sva začeli. Ko sem jo prosila, naj mi na lestvici od 1 do 10 ovrednoti svojo bolečino, je postala jezna: »Kaj me to sprašuješ? To se me spraševali že pri zdravniku! Kako naj povem, koliko me boli, če komaj živim!« »Aha, torej lahko rečeva da boli za popi…t«? sem vprašala. »Ja, za popi…t, za umret, groooozno!« se je strinjala in se zvijala v bolečinah.

Potem sva tapkali, nagovarjali bolečino, preklinjali, jamrali, se jezili, opazovali to ognjeno, vročo, pekočo bolečino, ki se je prestavljala in igrivo zabadala svoje kremplje enkrat zadaj levo, pa zadaj desno, pa zapekla spredaj in znova zadaj in se takole poigravala z nama.

Po nekaj zaporedjih sem preverila, kako je. »Jah, še zmeraj je rdeča, še zmeraj peče«, je povedala. (Vizualizirala je svojo bolečino in videla žgoče rdeč ognjen trikotnik v pleksusu, zadaj pa so jo prebadale ognjene strele, ki so puščale dolge črne boleče sledove.) »Koliko je pa zdaj močna? Še vedno za popi…t?« sem vprašala. »Trenutno je malo popustila, ampak vem, da bo spet začela boleti kot hudič,« je rekla. »Ampak zdaj ne boli več tako hudo?« sem znova vprašala. »Ja, zdajle v tem trenutku ne, samo vem, da bo kmalu spet bolelo isto kot prej, ker ne neha in ne neha,« je komentirala. »Ampak zdaj, koliko te boli zdaj!?« sem še kar vztrajala. »Ja, za ene 9 recimo, je ocenila.«

(Prej je bolečina bila neznosna, nemogoče jo je bilo oceniti, bolelo je za umret, sedaj pa je lahko določila številko, ki je bila celo manjša od 10 …)

In tako sva tapkali naprej, v tapkanje vključevali tudi, kako je vse tole nesmiselno, ker se bolečina itak vedno vrne, kako tole najbrž sploh ne bo pomagalo, ker taka bolečina preveč boli, da še tablete ne primejo itd., hkrati pa sva bolečino vizualizirali in v notranjem svetu nanjo nanašali debele plasti hladilne kreme, ki jo je popolnoma prekrila in ji odvzemala moč.

Ob koncu tapkanja je bila vidno utrujena, zehala je in zaznala sem, da se je mogoče za kanček manj pritoževala nad bolečino.

Če dva dni sva se znova slišali. Zvenela je drugače. Bolj optimistično, vedrejše, lahkotnejše. Povedala je, da ji je že malo bolje, da je naslednji dan po tapkanju zmanjšala dozo tablet in da sta z možem pridno pripravljala stvari za ozimnico.

Bolečina je do ponedeljka že skoraj popolnoma izginila, na magnetni resonanci pa ni bilo videti večjih posebnosti. Je bolečina izzvenela sama od sebe ali je pomagalo tapkanje? Hmmm … verjamem, da si bo vsak ustvaril svoje mnenje in prav je tako.