EFT in boleč spomin

Spomnim se, kako sem sedela v zadnji klopi. Vedno sem bila zelo visoka in višji učenci smo sedeli zadaj. Bila sem sramežljiva deklica, ki bi se najraje skrila pred svetom, po njem pa sem morala hoditi visoka, vsem na očeh. Bila sem pridna učenka, pridna deklica in v svoji pridnosti si nisem kaj dosti upala.

So mi pa takrat, v tretjem razredu, bili zelo všeč dolgi lasje in način, kako so si jih deklice spenjale z mnogimi lasnimi dodatki. Komaj sem čakala, da mi lasje zrastejo do dolžine, ko jih bom tudi sama lahko spela. Želela sem biti lepa kot one. Končno so bili toliko dolgi, da sem jih lahko spravila v majhen čopek, vse ostale, ki so zaradi kratkosti štrleli v vse smeri, pa sem ukrotila s špangicami, ki sem jih bogato posula po glavi. Prišla sem v šolo. Ponosna, da sem končno enkrat lepa tudi jaz.

Sedela sem torej v zadnji klopi in učiteljica, stara, grozna, bala sem se je, je hodila po razredu. Približala se mi je in jaz sem se sklonila nad zvezek ter se poskusila narediti čim manjšo, čim nevidnejšo, ona pa je pristopila k meni in mi prste zarila v lase ter me potegnila za špango. Kaj imaš pa to na glavi?! To je tako grdo! Tako neprimerno! Taka mi ne hodi več v šolo.

Spomnim se, kako sem zamrznila. Kako sem v hipu požrla sram, solze in ponižanje, pa tudi besede, ki sem jih želela izreči v svoj bran, a nisem zmogla, nisem upala. Čutila sem rdečico na licih, videla sem poglede, uprte vame, čeprav sem gledala navzdol. Zaklenila sem se v strah, se naredila še manjšo in molčala. Dolga leta sem molčala. Ne spomnim se, če sem povedala doma. Spomin pa je v meni živel in me grizel. Podoživljala sem ponižanje, javno ponižanje nemočnega otroka s strani odrasle osebe, učiteljice, avtoritete iz nekih drugih časov.

Koliko škode lahko povzroči en sam, morda v očeh nekoga nepomemben, malenkosten dogodek. In koliko se jih potem še nabere v življenju. Prilepijo se na ta dogodek in še na vrh in še na vrh, dokler se ne zlepijo v gosto težko kepo, ki na videz nima začetka in konca, zgodbe se pomešajo, utonejo v pozabo, v življenju pa nas lahko ovirajo na najrazličnejše načine (anksioznosti, panični napadi, fobije, strahovi, razne telesne senzacije ob podobnih dogodkih …).

To zgodbo sem že tapkala in ji odvzela čustveni naboj. Sedaj je le zgodba, ki jo lahko pripovedujem, brez da bi ob tem tudi fizično čutila pritisk vseh potlačenih čustev. In ko razrešimo eno tako samcato zgodbo, se v tisti temni kepi nekaj premakne. Naredi se majhen prostor za svetlobo, ki posveti še na druge zgodbe, zakopane v njej. Takrat tudi te oživijo in so pripravljene, da končno postanejo le zgodbe brez čustvene navlake in trpljenja.

Tapkanje oz. metoda EFT je čudovit način za raztapljanje kep, ki jih nosimo v sebi. Čas je, da vanje vnesemo svetlobo in končno svobodno zadihamo.