"Bi rada videla bogeca?" - spomin iz otroštva in EFT

Pred nekaj dnevi sem se po kosilu malo ulegla. Skoraj sem že zadremala, ko me je naenkrat prešinil boleč spomin iz otroštva. Pojavil se je iz nič in me v trenutku vrgel v doživetje tistega trenutka.

Stara sem bila pribl. 5 let, ko smo bili pri stari mami. Spomnim se, da sem stala v hiši (v dnevni sobi stare hiše) in da nisem bila sama. Pred menoj je stal starejši fant, veliko večji od mene, morda očetov bratranec. Na klopi ob peči je sedel še nekdo, morda moj bratranec, morda oba bratranca. Ne spomnim se obrazov, se pa zelo dobro spomnim občutka, ki sem ga imela, ko sem stala tam. Nek tak grozeč občutek, nekaj so skrivali pred menoj, smehljali so se, ampak nekaj se ni zdelo prav.

»Bi rada videla Bogeca?« me je vprašal visok fant. Mislim, da so ostali veselo navijali in me spodbujali, naj rečem ja. »Boš videla, kako je fajn«.

Kaj pa če ga bom res zagledala? Nikoli ga še nisem videla. To bi se splačalo izkoristiti. Vsi pravijo, da je lepo, da je fajn. In vsi se smejijo, potem že ne more biti nič groznega. Moja naivna otroška vedoželjnost me je gnala, da sem pritrdila.

Stopil je bližje k meni, me z dlanmi močno stisnil za ušesa in jih pritisnil ob glavo, tako močno, da mi je vzelo sapo, nato pa sem začutila močno bolečino v vratu, ko me je dvignil od tal proti stropu ter me v naslednjem trenutku že spustil na tla. Od osuplosti in presenečenja nisem mogla ničesar reči, goltala sem solze, vsi so se smejali, ušesa so mi žarela, celo telo me je bolelo, bilo me je na smrt sram in počutila sem se tako zelo sama.

Tukaj se spomin konča. Nimam pojma, kaj se je dogajalo naprej. Sem stekla stran? Sem se smejala tudi jaz? Sem komu povedala? Ne spomnim se ničesar več, povezanega s tem.

Sveže prebujen spomin sem skušala odgnati. Naj že gre mimo. Saj je bil samo trenutek. Kako to, da se je po tolikih letih sploh obudil? Na to sem res čisto pozabila.

Pa ni šel stran. Vsake toliko se je pojavil in me zabolel, vznemiril, najedala me je krivica, ki se mi je zgodila, prebujal se je sram, moja globoko ranjena otroška duša je želela biti slišana.

In ko se mi je pri delu na vrtu spomin že petič vrinil v misli, sem odvrgla orodje in rokavice, kar zunaj sedla na stopnice, in šla tapkat.

Tapkala sem ta prizor in na plano so privrele solze, ki sem jih kot otrok na debelo požirala. Sedaj so se kotrljale po mojih licih, jaz pa sem iz telesa izpirala krivico, sram, prizadetost, bolečino, toliko ene bolečine.

Ko sem s tapkanjem zaključila, sem se počutila bolje. Še enkrat sem preverila sliko, ki se mi je čez dan tolikokrat vsilila v misli. Sedaj je bila le slika, le spomin na nekaj, kar se je zgodilo, ko sem bila majhna. Odvzela sem ji čustveni naboj in bolečino, ki jo je spremljala.

Morda si kdo misli, kaj pa je to takega. Saj je bila samo igra. Saj se ti ni nič hudega zgodilo. Še danes si živa, nič ti ne manjka in na to si popolnoma pozabila. Potem že ni bilo tako hudo.

Pa je bilo. Za visoko senzitivno deklico, kot sem bila, je bilo tako hudo, da sem dogodek in vse, kar sem ob tem čutila, raje zaklenila vase in potlačila daleč stan od spomina, kot da bi ga še podoživljala. Šele sedaj, ko sem odrasla, se je spomin znova prebudil, kajti šele sedaj sem ga zmogla varno prečutiti ter spustiti iz energijskega sistema telesa.

S tapkanjem neprijetnim spominom odvzamemo čustveni naboj in ob njih nehamo trpeti. Če tudi vi s seboj nosite spomine, ki bolijo, tiščijo in vam ne dajo spati, je morda sedaj čas, da jih začnete odlagati. S tapkanjem lahko to storite na varen in učinkovit način.