Poenostavljanje prinaša osredotočenje in pomiritev.

Z nastopom letošnjega leta beseda POENOSTAVLJANJE močno odzvanja v meni in vidim, kakšno lahkotnost prinaša s seboj. Pot do nje je bila dolga, večletna, odstraniti sem morala ogromno navlake – navad, prepričanj, vzorcev, vsega, kar mi ne služi več. Ta proces se seveda nikoli ne zaključi, ampak ... recimo da gre sedaj malce lažje in hitreje.

Kaj vse sem uspela poenostaviti?

Poenostavila sem misli. Če so me nekoč prevevale mnoge, mnoge skrbi, prepredene s strahom »kaj pa če …«, jih sedaj hitro odženem z eno samo mislijo »bo že nekako.«

Poenostavila sem trud, pehanje za nečim, kar moram, ker so tako rekli drugi. In si včasih dovolila, da nečesa nisem storila. In … sem preživela.😀

Poenostavila sem svoja pričakovanja, kaj vse bi še morala storiti. Delo je bilo namreč vrlina, počitek ali hobi pa nekaj, kar si privoščiš, ko narediš vse. In tega časa seveda nikoli ni bilo. Sedaj počivam in ustvarjam za dušo. Pa še zmeraj postorim, kar je nujno treba.

Poenostavila sem svoje odnose z drugimi. Ne zapletam se več v njihove drame, učim se ločiti, kaj je moje in kaj ni. To je zame, visoko občutljivo osebo, velik dosežek.

Poenostavila sem svojo vlogo mame. Predvsem … popolne mame. In si dovolila, da nisem popolna. Ker nisem. Sem najboljša poenostavljena verzija popolne mame. In imamo se super fino. 😉

Poenostavila sem svoj odnos do urejenega okolja. Moje okolje nikoli ni bilo urejeno do stopnje popolne urejenosti, ker delam vedno več stvari hkrati. Kako sem to poenostavila? Tako, da sem to sprejela. Sedaj z manj stresa pospravim, ko pač lahko. Ko ne, pa je tudi v redu.

Poenostavila sem svojo vlogo učiteljice. Oh, kako zelo sem poenostavila svoje zahteve do učencev. Odvrgla sem ves balast in se osredotočila na bistvo, na temelje, bazo. Če so postavljeni temelji, se lahko na njih gradi kadarkoli.

Poenostavila sem svoj odnos do znanja. Obrnila sem ga naokoli. Naenkrat so prej pomembne reči postale nepomembne in obratno. V središče fokusa sem postavila otroka, popolno bitje, ki želi biti slišano in sprejeto. Razumljeno in videno. Otroci morajo znati slišati sebe, poznati svoje želje, znati sobivati z drugimi, soustvarjati in deliti svoje znanje, se zavedati svojih sposobnosti, ki jih delajo unikatne, znati biti ponosni in hvaležni, močni in nežni, srčni in drzni, radovedni, vedoželjni, povezani z naravo, svojim telesom … oh … tukaj se res težko ustavim.

Poenostavljam tudi tam, kjer se ne zavedam, da to počnem, ampak opazim šele kasneje. In se prepuščam, ker vidim, da mi dene dobro. Vsega je namreč preveč. Povsod. In poenostavljanje se mi zdi super praktičen način, da se skozi količino vsega uspešno prebijam.